Najbolj romantični in wholesome prostor v celi Ljubljani. Že ko greš na postajo vohaš izpustne pline avtobusov in te vse spominja na javni promet, ki diši po socializmu in komunizmu, takiga, kot vsi študenti hočemo. POV: hodiš proti postaji in opaziš postajo in padeš na kolena. "kakšna prelepa kovinska in steklena zgradba" si rečeš. Cel nasmejan počasi greš do postaje in uživaš v svojem dnevnem eye-candiju. Seveda tam vidiš enga neznaca ko čaka, celega nasmejanega(zaradi postaje seveda) in si zamenjata par besed o tej postaji, sta ob njej žalosta, se jočeta, obujata spomine in se ob njej smejita. Potem pogledaš na vozni red. PA KAKŠNA NEBESA SO TO!? Vsak dan si očaran kako lahko ta avtobus pelja večkrat kot 18ka in si prav hvaležen. Zahvališ se svojmu bogu leninu in marksu, ter greš na bus. Ampak preden greš še poljubiš ohišje postaje in dobiš herpes, vendar vzameš to kot dnevni spomin od postaje.
Uglavnem 5 od 5.