Grad Hmeljnik
18. november 2015
Na popoldanskem sprehodu mimo gradu Hmeljnik nas pričaka presenečenje. Železna vrata zunanjega obzidja, ki so bile v zadnjih dveh desetletjih zaprta, so ukrivljena in skoznje zazevalo dvoje: prehod v preteklost naše dežele in hkrati njen odsev v današnjem času. Hmeljnik je eden najstarejših gradov v Sloveniji in redek primer romanske zasnove z dvema palacijema ter obrambnim obzidjem iz 12. stoletja. Bil je ključen del protiturške obrambe v deželi, priča združenim vstajam slovenskega podeželja, v času protestantizma pa je nudil zatočišče luteranskim duhovnikom in prvim tiskanim knjigam v slovenskem jeziku. Tudi kasnejši lastniki gradu so primaknili svoj košček k mozaiku zgodovine našega naroda. Baron Ruess je bil boter Janeza Vajkarda Valvasorja, France Prešeren je bil eden izmed odvetnikov grofa Coronina, prestolonaslednik Franc Ferdinand je bil v Sarajevu ubit v avtomobilu brata baronice Wamboldt. Med drugo svetovno vojno, najbolj občutljivem času naše skupne preteklosti, je bil (kot eden izmed prvih gradu na Dolenjskem) požgan in miniran. Poskusi obnove gradu Hmeljnik so se začeli v 50-ih letih minulega stoletja, a so bili neuspešni. Leta 1995 je bil zavarovan obodni zid in postaljeva streha nad delom zidanih traktov. V zadnjih dvajsetih letih pa sta država in občina le občasno poskrbeli za čiščenje vegetacije in prebiranje kamnitih ruševin. Aprila 2015 je Ministrstvo za kulturo predstavilo osnutek zakona o zagotavljanju sredstev za sanacijo najbolj ogroženih in najkvalitetnejših enot kulturne dediščine v Sloveniji. Na seznam je uvrstilo tudi grad Hmeljnik, za katerega je za utrditev ostankov in restavratorsko konservatorske posege predvidelo 420.000 evrov. Predloga zakona vlada do danes še ni obravnavala. Grad Hmeljnik tako tudi sedaj zavzema zgodovinsko vlogo, ki mu je dodeljena. Ostaja pozabljena, propadajoča priča slovenske družbe, ki svoje vrednote gradi na drugih temeljih.